Glavne so preobremenjene, drugo in tretje razredne večinoma ne, kvaliteta je povsod solidna. Vozniki so dokaj obzirni, razen na bolj obremenjenih cestah.

Pretežno hribovita, razen na SV, kjer je tudi nekaj ravnine. Veliko gozdov.

Povsod je dovolj trgovin, večinoma tudi v manjših vaseh. Ob sobotah popoldne in nedeljah odprte le trgovine v večjih mestih.

Divje kampiranje ni problematično, razen v Triglavskem narodnem parku in ob obali. Dobro je vprašati za dovoljenje, če je v bližini kakšna kmetija. Ni nevarno. Kampi so precej dragi in prisotni le v bolj turističnih krajih (obala, TNP, okolica toplic).

Glavne: zelo prometne in niso priporočljive za kolesarjenje, drugo in tretje razredne so skoraj brez prometa. Kakovost je solidna. Vozniki bi lahko bili obzirnejši, vendar nisva imela težav.

Ravnina na severu ni pretirano zanimiva, vendar je to dober uvod v daljše kolesarjenje za pripravo mišic.

Večinoma sva si kuhala sama; trgovine so odprte vse dni, večinoma do 21h in precej dobro založene.

Kampiranje na divje v severnem delu Hrvaške je zelo varno in policajev (za razliko od obale!) nič ne moti. Ljudje so zelo nedostopni, kar se tiče kampiranja na privatnih vrtovih.

Kakovost vode v javnem vodovnem omrežju je precej slaba, zato sva jo večinoma natakala pri domačinih iz vodnjakov. S to vodo nisva imela nobenih težav, tudi brez okusa je.

Hrana je kar draga, prenočišč pa skoraj nisva opazila. Turizma v severnem delu praktično ne poznajo.

Psi so ponavadi na vrvici. Splača se kupovati sadje in zelenjavo, ki jo prodajajo ob cesti ali povprašati pri kmetiji za kakšna jajca.

Glavne so zelo prometne in dokaj nevarne, saj nimajo utrjene bankine. Vozniki so izredno agresivni in vozijo večinoma prehitro ter prehitevajo v slepo. Kakovost cest večinoma v redu, razen na posameznih odsekih.

Od popolne ravnine v Vojvodini do lepih hriboh v V/JV Srbiji.

Burek! Razen tega čevapčiči, pleskavice in kava (ki jo pijejo tudi do 10x na dan in si je povsod deležen). Veliko tudi rakije. Trgovine so založene dokaj slabo, razen v mestih, in odprte vsak dan do 21h.

Popolnoma brez težav, dobro je tudi vprašati za dovoljenje pri najbližji hiši, kjer si deležen vsaj še kakšne kafice :-) Slovence imajo večinoma zelo radi, čeprav se najdejo tudi izjeme. Dobro je vedeti posebnosti srbskega jezika, kar zelo spoštujejo. Kampov je zelo malo in nikoli ne moreš pričakovati, kje bo kakšen. Splača se povprašati domačine, kje bi bilo najbolje kampirati.

Ob cestah je mnogo pipic, iz katerih teče voda, vendar NE v Vojvodini, kjer je voda nagravžna. Tukaj sva morala kupovati kar precej ustekleničene vode. Kjer so hribi, je bistveno boljša in tudi dostopna ob cesti (pipice).

Hrana zelo poceni (najcenejša sta kruh in burek). Spanje (razen kampov) od 5 evrov navzgor.

S psi nobenih težav :)

Dokaj solidne, vozniki na glavnih cestah zelo nevarni, na manjših so bolj obzirni. Večjim cestam sva se (kot povsod drugod) izogibala. Tistih nekaj km glavne ceste med Sofijo in Solunom je bilo popolnoma dovolj za najin okus :-)

Slikovita; južna Bolgarija je zelo hribovita, saj so tam zbrane 3 gorske verige. Veliko je gozdov in rek.

V trgovinah je ponudba dokaj borna, dobra novica je veliko izrvstnih kebapčarnic, saj v južni Bolgariji živi kar 600.000 Turkov.

Na divje: nisva imela nobenih težav, tudi od drugih kolesarjev nisva slišala/brala, da bi jih kdo imel. Uradnih kampov nisva niti iskala, so pa menda v zelo slabem stanju in jih (razen na obali) ni veliko.

Nobenih težav, zelo dobrega okusa (bila sva skoraj samo v hribih). Povsod dovolj pipic ob cesti, kjer je voda napeljana ponavadi iz globokih vodnjakov in teče v nedogled.

Zelo poceni! Spanje od 3 evrov/osebo navzgor, razen če je v mestu samo en hotel, ki ima zaradi monopola višjo ceno (8 evrov). Hrana je zelo poceni (kebap 100-200 tolarjev), tako da je enako poceni ali ceneje jesti zunaj, kot si kuhati lastne obroke.

Je veliko potepuških psov, vendar so zelo prestrašeni - ljudje imajo do njih zelo slab odnos. Nisva imela nobenih težav.