Nameravano enomesečno potovanje se je začelo z letom iz Zagreba prek Istanbula do Biškeka, kjer sva se za 2 dni utaborila pri Švicarju Jakobu, ki je začasno živel v Kirgizistanu. Že na letalu sva od Nemca, ki je že 3 leta živel v Biškeku, izvedela zoprno zgodbo o tem, kako so prejšnje leto oropali dva njegova prijatelja, ki sta prišla kolesarit v Kirgizijo prvo noč, ko sta zavila z glavne ceste proti hribom, kjer sva imela namen kolesariti tudi midva. Tian Shan, kot se imenuje hribovje, ki obsega večji del države, med drugim premore tudi tri sedemtisočake (Pik Lenin, Pik Komunizma in Pik Pobedi), ki so tudi tri najvišje gore bivše SZ.
Najino navdušenje nad nošenjem svoje kože naprodaj, kot se je obetalo kolesarjenje v višinah do 4000 m, je s tem začelo plahneti. In glej ga zlomka, kamorkoli sva prišla in prespala pri domačinih, so naju od prvega do zadnjega svarili pred neorganiziranim kolesarjenjem v hribih, saj menda pijanih pastirjev, ki nimajo pravega čuta za človeško življenje, tam kar mrgoli. Ker to ni bilo potovanje v pravem pomenu besede, ampak letni dopust, sva se po dveh tednih zmenila za prestavljen let domov in za preostanek počitnic šla raje kolesarit - na Vis in Mljet...
Vseeno je bila za nama zanimiva izkušnja, saj sva izvedela precej novega o življenju domačinov; skoraj dva tedna sva spala v njihovih hišah vsako noč.
