Nova Zelandija (1999-2000, 3 meseci)
Solo potovanje po Novi Zelandiji s kolesom, vendar zaradi obilice dežja (skoraj mesec in pol) tudi z drugimi prevoznimi sredstvi (avtobusi, vlakom, štopanje). Nova Zelandija je bila še nekaj let nazaj raj za kolesarjenje. To utegne biti še zdaj, vendar se je popularnost po svetu tako povečala, da zna biti gneča že nadležna.

Tibet (2001, ~3 meseci)
Potovanje s kolesom prek JZ dela tibetanske planote je vsekakor kolesarjenje, ki zahteva celega človeka. Z višinami, ki so večino časa nad 4000, deloma pa tudi nad 5000 m, je izredno zahtevno tako telesno kot psihično. Sopotnika: Gorazd Šajn in Matej Naraks, na cesti smo se ujeli še z Nemcema in Švicarjem.

Ekvador, Bolivija in Peru (2001, ~3 meseci)
Mančino potovanje s Polono Vukman brez koles po treh sosednjih državah Južne Amerike. Od deževnega pragozda v Ekvadorju do perujskega in bolivijskega sredogorja Altiplano, čez gorsko verigo Andov do solne puščave Salar de Uyuni. Prijaznost domačinov je še pripomogla k dobremu vtisu, ki sta ga dobili med skoraj tromesečnem potovanjem.

Kirgizistan (2002, ~2 tedna)
Ker smo potovanje na Tibet začeli z letom v Biškek, glavno mesto Kirgizistana, ki me je zelo navdušil s svojo naravo, sva naslednje leto letela tja na predvideno enomesečno kolesarjenje. Stvar se je obrnila drugače od pričakovanj in domov sva letela že po dveh tednih. Vseeno zanimivo, čeprav kratko.

Romunija (2003, 3 tedni)
Ena od vzhodnoevropskih držav, ki še niso povsem prestopile meje med komunizmom in kapitalizmom in ima naravo, ki je čudovita in mnogo premalo spoštovana s strani svojih prebivalcev. Na žalost ni bilo na voljo več dopusta, zato sva kolesarjenje morala kombinirati z vlaki in nisva videla vsega, kar sva si želela. Priporočava!